Pa je šel še en četrtkov večer v franže. Malo po zaslugi sodnikov, malo po zaslugi basketašev, ki niso zmogli dokončati Maccabija. Večerna analiza je seveda pokazala na kup vzrokov, ki sestavljajo/razstavljajo zeleni konglomerat imenovan Olimpija. Prvi v vrsti je bila seveda debata o Zdovčevem ravnanju. Kljub hudim očitkom omizja, da si trener tega pač ne more privoščiti, sem po prespani noči še vedno mnenja, da je bilo Zdovčevo bentenje upravičeno. Fantom s piščalko bi namreč moralo biti jasno, da je v Tivoliju domača zelena momčad in ne Pinijevi fantje. A sodili so tako, kot da bi bili v Tel Avivu. Vsaj do renčanja, ki je pripeljalo do izključitve, je bilo tako. Šele v drugem polčasu so nekako relativizirali svoje poglede na košarkarsko igro, a tistega nenapisanega pravila ta Španec od sodnika, da se ponavadi vsaj malo zaščiti domača ekipa, ni spoštoval. Je pa uspešno spravil ljudi na noge in včeraj sem po dolgem času spet naredil nekaj počepov: iz sedeža gor, korak naprej, korak nazaj in spet na sedišče. Sploh je bila večina gledalcev kar dobro razmiganih. In ko je bila prava debata o odnosu sodnikov do Tivolija v povezavi s trenerjevim ravnanjem izčrpana do zavzdihajočih pogledov, se je druga fronta odprla z argumentacijo o zaščiti največjih v tej zasebni ligi. Bolj jeznoriti možje od Zdovca, ljudje tipa Obradović, Giannakis, Ivanović, Vujošević niso kar tako izključeni. Pa kako renčijo !!!!! Pravzaprav se niti ne spomnim, da bi se komu od naštetih to že zgodilo, a enega mirnega Zdovca je pa potrebno takoj izključiti. Včasih se zaradi vseh cinizmov sprašujem o smiselnosti spremljanja dogodkov. Racionalno gledano: škoda časa in denarja.
Kakorkoli: včerajšnji Maccabi je bil premagljiv in spoznanje o nemoči zelenih je zato tisto bolj zoprne narave. Fantje so se pravzaprav zgledno borili, metali na zobe, a bolj se je tekma bližala zadnjemu pisku, bolj je manjkala tista pika na i v obliki kakega lahkega koša, suverene poteze. Na trenutke se je namreč zdelo, da v napadu igra samo tisti z žogo, ostali pa statirajo. Pogrešal sem kak blok za Walsha, pogrešal sem kako podajo Đorđeviča, pa morda kako odločno ruvanje pod košem. Ne pa da Slokar premišljuje o smislu metanja trojk. Tej ekipi, navkljub pripeljanim znalcem, ne gre. Vsaj v Euroligi ne. Ali jim zmanjka moštvenosti ali pa kakovosti. Pomanjkanje slednje se je zgodilo včeraj in zato ni preveč za zameriti včerajšnjega Sanijevega finiša, ki je pripeljal zgolj do prepričljivejšega poraza. Izgubili so že pred tem festivalom egoističnih potez iz obupa. Res, da mojstru prefinjene igre včeraj ni šlo, a v zaključku tekme je bil edini, ki je pokazal željo po spremembi in je zato trmasto želel žogo zase ter jo v preveliki vnemi preveč pogosto izgubljal. A kot rečeno, bolj se je tekma bližala koncu, bolj so se zdeli zeleni paralizirani. Na žalost Olimpija včeraj ni zmogla preobrata, zdel se je blizu.
Ravni zaradi te preklete bližine se je debata vrnila na izhodišče. Da so zeleni tako brezidejni tudi zaradi trenerja, ki ekipe očitno ne pripravi do te mere, da bi funkcionirala tudi takrat, ko je najbolj potrebno. Torej, da ta mag na klopi ne uspe uskladiti posameznikovih sposobnosti s taktično pripravo ekipo, kjer vsak točno ve kje mu je mesto. Najbolj radikalni seveda zagovarjajo menjavo trenerja, ki naj se zgodi tukaj in zdaj. Ob tem v razmislek ponujajo Okorna, Mahoriča in Bečirovića. Hm. Okorn bi morda iz te ekipe spravil še kaj več čustvenega potenciala, Tomo bi verjetno prišel v poštev kot sestavljavec nove ekipe, o Memiju pa pravzaprav nimam mnenja. Pravzaprav niti nisem prepričan, da bi katerikoli drug trener napravil s to ekipo več, kot sedaj počne Zdovc, ki je že na začetku povedal, da je glavni cilj te sezone liga NLB. Euroliga že v štartu ni bila prioriteta. Tega sedaj nihče noče slišati, ker vsem v glavi odzvanja tisti mali pomislek Zdovca, da bi lahko v idealni situaciji celo prišli med 16. Kot smo do zdaj že spoznali, situacija ni idealna.
Kakor jaz vidim stvari, se mi ta trener ne zdi najslabša možnost na svetu oziroma se ne spomnim nikogar boljšega v okviru danih možnosti: Zdovc vsakič znova poskuša poiskati idealno peterko z manj ali več menjavami, a se na koncu vedno pokaže, da zmaji enostavno niso dovolj dobri, pa če igra sedem ali pa dvanajst igralcev. In potem je problem kao čudno vodenje tekme, čeprav se zdijo igralci kot iz drugega planeta. Probleme imajo s koncentracijo (kar vsi po vrsti), s prevzemanjem (prevzemanje nizek-visok igralec), s hitro igro, z metanjem na koš (praviloma vsi razen Walsha in občasno Ožbolta, Sanija), Đorđevič proti košu še pogledati ne upa, z razštelanostjo, z (ne)zmožnostjo igranja trde igre, z zadevanjem prostih metov – to so po mojem bolj osnovne stvari, s katerimi se verjetno trenerju članske ekipe ni potrebno ravno ukvarjati. Podobno kot Vilfan, tudi sam ne štekam, da nekdo, ki živi od košarke meče proste 2/8, čeprav sicer pokaže relativno solidno igro. Pa, bentiš, mi na rekreaciji ob določitvi ekip bolje mečemo proste (pa smo tudi pod pritiskom 
).
Po mojem je še najbolj realna ugotovitev ta, da Olimpija plačuje davek reprezentančnega poletja. Bojsi, ki trenutno nastopajo v zelenem dresu bi morali biti skupaj s trenerjem od začetka julija naprej, da bi jim ta lahko opral možgane, jih naučil nekaj akcij, peljal na ene tri skupne večerje in jih gonil kot pse, da bi imeli več kondicije kot cela Euroliga skupaj. Šele takrat bi lahko realno upali na top 16. Tako slabi pa spet niso.
Kot da bi vstopili v zatišno lego. Še veter se je izgubil v krošnjah, sonce je primerno prižgalo
in nirvana do vstopa na avtocsto je kar prehitro minila. Na cesti je bila seveda druga zgodba. Oči na pecljih pa to. A ni, dab se sekiral: Primorska še enkrat več ni razočarala. Natikanja pravzaprav nisem pogrešal. Itak. 
