Olimpija : Caja Laboral

Vseeno imam mnenje. No pa začnimo:…….

Heh.
Mah.
Eh.

Ma, bodo vsaj zmajčice klikale.

 

Olimpija: Maroussi: na žalost že videno

Nova sezona, stari sedež, ista pričakovanja.

Saj bi bil krivičen, če bi zapisal, da se spet ponavlja zgodba zadnjih let, ker je vsaj v pristopu k igri vidna razlika. Fantje borbajo več in tudi bolje znajo tapkati. Nisem edini, ki misli tako, saj je bila dvorana lepo napolnjena, čeprav je ostala obljuba o razprodanosti neuresničena. Še dragonsi so se po dolgem časi izkazali tudi na basketu. A klinac, rezultat prav prekleto spominja na prejšnje sezone, ko je bila Olimpija bolj topovska hrana kot kaj drugega. Upam, da letos le ne bo tako.

Končno spet ena reportaža: Slavnik

Obetal se je lep jesenski dan, zato sem se potrudil in s frikovskimi nameni seznanil nekaj družbe v upanju, da nedelja ne bo prehitro minila. A odkar sem fotr, sem uporaben zgolj še za veseljačenja, kjer poskrbim za kako trapasto nerodnost. Nedeljsko frikanje se je torej sfižilo, a sz familjo smo vseeno odšibali na Primorsko, malo skeptični, saj zjutraj še do soseda nismo videli, a vseeno.

Zgodbe se pišejo zunaj, to znate ne ? Cilj je bil izbran skladno z zahtevami po udobnem dostopu, hitrem vzponu in možnosti hitrega povratka. Skratka, letom primerno. Razumljivo, da smo želeli izlet v\na soncu. Vsem kriterijem se je še najbolj prilegal slavni Slavnik (1028 nmv). Pa smo šli ven iz maratonske Ljubljane. Tja do Postojne so se v misli še prikradli pomisleki zaradi neudeležbe, a ko smo enkrat prišli v vetrovno območje, je, tetivi bogokletne misli odpihnilo nekam v daljavo, nas pa dostavilo na parking v Podgorju. Štirica neustrašnih je sprva debelo pogledalo dodobra napolnjeno parkirišče. Tega vodniček ni »Z otroci v gore« ni omenjal, sploh pa ni omenil, da otrok na prizorišču ne bo, spet je bil mali edini na izhodišču. Vseeno je modra raketa že naslednji trenutek spretno vijugala ter si je izborila prostor. V vetrovni situaciji naj še omenim.

V »Life is good« maniri se z okolico nismo obremenjevali ter smo jadrno pičili proti vznožju    hriba. Seveda je bil najmanj srečen cucek. Tiščala ga je ovratnica, okoli so se sprehajali cucki  plemenitih rodov, ki ga nikakor niso želeli slišati, pa čeprav je privil glasnost do konca in vsakega temeljito izprašal po namenih, če gre gor in kje je kaka bejba pa to. Kot se za enega v drugi puberteti pač spodobi. Tudi zavoljo njega smo izbrali takozvano lažjo pot, ki nas je pravzaprav malo razočarala. V popolni bojni opremi, s palicami vred, prosim !!!! in naj se ne zanemari tega dejstva ob vrednotenju ture, še dodam, da smo se današnjega vzpona lotili z dovoljšnjo mero spoštljivosti in resnosti.

Pa se nam je hribček malo porogal tja v fris. Pot ni bila prav nič pohodniška, dasiravno smo bili na njej zgolj pohodniki, temveč pravi, lepo urejeni makadam z nekaj ovinki. Resno dvomim, če bi s štetjem teh pojavov prišel do petice. Pogled je zato na trenutke deloval precej destimulirajoče, saj nikakor ni zmogel locirati razgibanosti: levo gozd, desno gozd, pogled naravnost se je pa izgubil v bleščavem makadamu.

K zahtevnosti vzpona, za šerpe kakopak, je seveda prispevala tudi zahteva po prepevanju zimzelenčkov, večnih uspešnic tipa Ringaraja, Naš kuža in Maček Muri.

A vrhovno poveljstvo je bilo zadovoljno, po uri in pol makadamske hoje v samoti smo na Slavniku treščili v hrup napolnjene bajte, kamor so se valile množice planincev. In njihovih cuckov. To je bilo bevskajočih 20 minut, vam pravim. Po čaju in občutku prepihanosti smo se še sami spustili nizdol. Najmanjšega od junakov je od razburljivosti pobralo, z usodo se je sprijaznil tudi štirinožec in izgubljanje po mnogih poteh v okolici Podgorja je postalo spet luštno.

Kot da bi vstopili v zatišno lego. Še veter se je izgubil v krošnjah, sonce je primerno prižgalo in nirvana do vstopa na avtocsto je kar prehitro minila. Na cesti je bila seveda druga zgodba. Oči na pecljih pa to. A ni, dab se sekiral: Primorska še enkrat več ni razočarala.  Natikanja pravzaprav nisem pogrešal. Itak.

Olimpija: jesensko spoznanje

Nekaj kar takoj razčistimo. Res je v osnovi navijanje za neko ekipo bolano, hecno početje. Pač, tuliš na tribuni za nekoga, ki ga ne poznaš in ta v primeru zmage edini resnično profitira v materialnem smislu. Vsi ostali imamo v denarnici nekaj minusa, a smo v spektaklu nekako izpolnjeni. Skratka, na prvi pogled ni prav veliko koristi od posedanja na tribunah, sploh, če vzameš v obzir, da bi v tem času lahko počel tudi kaj bolj samouresničitvenega, kaj jaz vem: vzgajal, bral knjige, šraufal omare, lezel po hribih na primer. Ampak, klinac, početje paše. Vmešaš še nekaj simbolike, tradicije, idealizma in navdušenja nad športom pa stvar postane čisto znosna. Srečaš frende, vmes zatuliš kako popularno geslo in kasneje, po dogodku, stvari, še temeljito analiziraš. Stvari potekajo tako že od nekdaj in samo najzvestejši so ponavadi tako pomembni, da si zaslužijo spremstvo želvakov, ki potem omejujejo njihovo gibanje, jih malo pregledajo ter opravijo vse stvari, potrebne za ohranitev javnega reda in miru. A mirno spremljanje dogodka očitno postaja za ljubljansko publiko stvar zaporniške poslušnosti in strogega nadzora. Kako drugače naj si razložim obnašanje policije v zadnjih nekaj mesecih. Ta policija se očitno obnaša tako, da ji pridevnik štajerska ne uide. Recimo, da štekam zakaj so zadnjič obrnili vlak pred Mariborom in seveda štekam, da je v centru mesta potrebno ustrezno ukrepati, a dogajanja na tekmi pa le ne razumem popolnoma. Najprej ultrasi vijolični zmečejo bakle na igrišče in želvaki to sprejmejo z razumevanjem. Nekaj kasneje razburjeni gledališčnik v zelenem skuša pojasniti modri želvi vsaj malo sporno (ne)ukrepanje. A modra želva tega ne dojame in zato pokliče kordon (saj bi rad napisal modrijanov) grobijanov na gledališki del tribune, kjer se modri, za nameček, začnejo uriti v razprševanju solzivca direktno v oči. Glej posnetek od 3:50 naprej.

*vir: Ekipa – You tube

Ne vem, ne vem kako naj bi taka dejanja prispevala k umiritvi scene. Da je šla sobota še bolj v franže je poskrbel gol v nadaljevanju. Klinc. Upam, da bo v sredo bolje, navkljub hecni uri začetka. Verjetno je tekma namenjenega zgolj študentom in srednješolcem. A po drugi strani mirne ljubljanske publike in nervoznih policajev vsaj zeblo ne bo. Eh, kaj bi se sploh sekiral, trdobučneži so pač na obeh straneh ograje. Bo treba po kontemplacijo v hribe.

Alenka Godec v Križankah (16.09.2009)

Dežurni kronist se zaradi evro-basketa s hripavo zamudo enega tedna vključujem v debato o koncertu Alenke Godec v Križankah, pa čeprav je debata borna. Kakšna pa naj bo, če se pa vsi strinjajo, da je bil nastop dober, da je Alenka navdušila. Morda še omenijo goste, plezajočega Trkaja, ki je sedeče spravil pokonci in to je to. Moja zgodba se z osnovnimi premisami seveda strinja zgolj v grobem. Tudi sam mislim, da je bil prav lušten, prijazen, dober koncert. Že nabor komadov je garancija za uspeh.

Mislim pa tudi, da ima Alenka Godec smolo z občinstvom, ki se zgane šele, ko gospa sestavi album priredb, vključi superskupino muzkontarjev ter šele takrat prvič zares, sama samcata lahko vstopi v Križanke in odigra vrhunski koncert. Pa še takrat Križanke niso popolnoma napolnjene, niso razprodane. Da bi bila mera polna, svoje doda še deževen večer. V bistvu se mi zdi nerazprodanost hecna tudi spričo dejstva, da je plošča »So najlepše pesmi že napisane« po izidu decembra lani triumfirala in je tudi po štiridesetih tednih še vedno na vrhu lestvice najbolje prodajanih albumov v Sloveniji. Alenka je le prvoborka, ki neguje kariero že kar nekaj let, sestavila je tudi nekaj albumov z avtorsko glasbo, ki kot jazzy pop ni najbolj tečna na svetu, a ljudje se zganejo šele ob albumu priredb. Verjetno malo pretiravam, a vseeno: Mar njena lastna avtorska glasba ni dovolj dobra za velik koncert ? Nekako se ne zmorem pomiriti, da pevka njenega kova vsako leto ne napolni avditorija kot to, na primer, počneta Zoran in Vlado. Me prav zanima kaj je obiskovalce Križank fasciniralo: ali Alenkina interpretacija ali pač nabor komadov, katerih refreni so vsi po vrsti ponarodeli ? Se bojim, da je bolj pravilen drugi odgovor. Sodeč po izjavah na 24.ur se je Alenki občinstvo zdelo čudovito. Meni se ni zdelo tako izvrstno saj, navkljub vrhunskemu koncertu, nis(m)o bili sposobni na koncu toliko povzdigniti glas, da bi Alenka odpela še kako minuto več. Materiala ima ta gospa zagotovo dovolj na zalogi. Vse skupaj je dogodek trajal dobro uro in pol, z dodatkom vred. Ta večer je pač prehitro minil. Še preden se kritiki zaženete v navajanje točnih minut, vam na uho prišepnem, da je bilo koncerta konec pred zaključkom tekme Slovenija : Turčija. Škoda. Vseeno je bilo kul oz., če dodam malo mehčalca: bil je lep in prijeten večer. Howgh.

Po zmago v ZMAJEVO GNEZDO ?

Končno gradnja stadiona v Stožicah napreduje toliko, da se vsi nepotešeni vedno raje oziramo po gradbišču in pozabljamo na travmatične čase obljub. Očitno bo v bližnji prihodnosti res stalo nekaj športno spodobnega tudi v neposredni bližini. To me prav privzdiguje in navdušuje, pač padam tudi na rek »kruha in iger«. Še posebej me radostijo tisti majhni prebliski o zadovoljevanju osnovnih človeških potreb (nikakor se ne znebim težkih misli ob srečanju s spomini na bežigrajski wece, na super stole, na odlične vrste za pir, za gnečo pri vstopu in ostale delikatese ), če sem se že sprijaznil z mislijo, da prav vsak teden na prihodnjem objektu pa le ne bom deležen vrhunskih predstav mandeljcev na igriščih.